»Vsaka sprememba šteje« - pogovor z Marjeto Žonta

17. 09. 2025

​Kako bi na kratko opisala svojo vlogo in odgovornost na področju trajnosti v Kolektorju in zakaj meniš, da je trajnostni razvoj ključnega pomena za prihodnost?

Kot vodja trajnostnega razvoja imam v Kolektorju različne odgovornosti - v prvi vrsti zagotavljanje ustreznih podatkov o našem delovanju in doseganju ciljev s področja trajnosti za kupce in banke - tu gre predvsem za podatke s področja rabe energentov in ogljičnega odtisa podjetij in naših izdelkov. Precej bolj pomembna pa se mi zdi vloga, ki ni tako opazna navzven - dviganje zavedanja glede naših vplivov na okolje in družbo ter s tem povezanih posledic za našo skupno prihodnost in za generacije, ki nam bodo sledile. Podnebne spremembe že močno občutimo, prav tako medgeneracijske razlike v razmišljanju in delovanju med nami, sodelavci. Tega ne moremo spregledati, to je del našega vsakdana, na katerega lahko vsak od nas pomembno vpliva.

Evropski teden mobilnosti spodbuja bolj trajnostne načine prevoza. Kaj tebi osebno pomeni trajnostna mobilnost? 

Trajnostna mobilnost je nujna, če želimo še naprej živeti na vsaj približno enak način, kot živimo danes. Transport danes povzroča vsaj četrtino emisij toplogrednih plinov, ki imajo močan vpliv na dvig temperatur našega ozračja in s tem povezanih posledic. To so neurja na eni in vročina ter suša na drugi strani. Ali pa ne eni strani poplave, na drugi pomanjkanje pitne vode… To niso dobri obeti za prihodnost.

Sama si lep primer dobre prakse – v službo prihajaš peš ali s kolesom. Kaj te pri tem najbolj motivira?

Dejansko je tako najbolj enostavno, tudi časovno, tako da res težko razumem, da se toliko domačinov v službo pripelje z avtom. Za dober kilometer hoje porabim dobrih 15 minut, če bi se pripeljala z avtom, bi vožnja sicer res trajala morda 10 minut manj, vendar je potrebno dodati še iskanje parkirnega mesta, parkiranje, hojo do delovnega mesta – kar časovno gotovo nanese več. In za povrh še emisijo 62 kg CO2 na leto, kar ni malo. Vsekakor pa je kolo najboljša opcija, manj kot 10 minut od domačih vrat do delovnega mesta, neglede na promet. In še druge prednosti so: krepimo mišice, predihamo pljuča in možganom zagotovimo svežo dozo kisika. Nenazadnje pa tako ostane eno parkirno mesto več za sodelavce, ki nimajo druge izbire, kakor da se na delo pripeljejo z avtom.

Katere trajnostne oblike prevoza so po tvojem mnenju zaposlenim najlažje dostopne in kako jih lahko še dodatno spodbudimo? Kaj bi jim svetovala kot prvi korak k spremembi navad?

Vse, kar je drugo kot "sam v avtu" je za začetek dobra rešitev. Verjamem, da ima vsak svoje razloge za izbran način transporta, zato je težko iskati univerzalne idealne rešitve. Podobno je pri zdravi prehrani in gibanju - vsak dan posebej imamo možnost, da spremenimo svoje navade - na bolje. Mogoče za začetek: enkrat na teden namesto z avtom - v službo peš, s kolesom, skirojem, skuterjem - če smo dovolj blizu. Ali pa skupaj z več sodelavci iz istega kraja z enim avtomobilom, morda vsaj enkrat na teden z avtobusom - če imamo to možnost. Vsaka taka sprememba šteje v plus našega okolja, pa tudi odnosov. Toliko zanimivih ljudi lahko srečaš na poti, veliko smeha lahko spremlja skupno poti s sopotniki v avtu ali na avtobusu. Škoda je zamuditi vsako tako priložnost.

Če bi morala izpostaviti eno oviro, zaradi katere se ljudje še vedno odločajo za avto, katera bi to bila?

Razumem, da nekateri nimajo druge izbire, ampak pri tistih, ki pa alternativo imajo, pa vseeno izberejo avto, gre verjetno samo za navado, za nezavedno ravnanje, težko nam je spreminjati svoje navade. Enako težko kot zamenjati banko, čeprav vsi vemo, da to res ni kakšna posebna stvar. Radi ostajamo v coni udobja, včasih malo s slabo vestjo, ampak vseeno živimo naprej po starih navadah.

Katere spremembe na področju trajnostne mobilnosti si želiš videti v naslednjih 5–10 letih – tako v družbi kot v Kolektorju?

Vzporedno je potrebno ozaveščati družbo in zagotavljati primere alternative, kot so recimo časovno in finančno primerljivi in dovolj pogosti avtobusni prevozi na delo za tiste, ki se vozijo iz bolj oddaljenih krajev. Vlak bi bil seveda še boljša varianta, ampak v roku 10 let v Sloveniji zelo verjetno na tem področju še ne bo občutnih sprememb, vsaj kar se tiče potniškega prometa. Čez 5 let bodo na vseh naših parkiriščih verjetno stale tudi e-polnilnice, večje in bolj sodobne kolesarnice ter parkirišča za skuterje in motorje, kolesarjem na daljše razdalje bo na voljo tuš, več avtobusov in kamionov bo vozilo na metan, morda tudi na zeleni vodik. Infrastruktura mora podpirati izbiro trajnostnih oblik mobilnosti, tako v službi, kot tudi na vseh drugih naših poteh.

Kako lahko kot posamezniki največ prispevamo k bolj trajnostnemu vsakdanu – ne le med Evropskim tednom mobilnosti, ampak čez celo leto?

Tako, da postanemo za okolje enako odgovorni, kot smo za svoje zdravje - da vsakodnevne navade usmerimo v zdravo in bolj zeleno prihodnost, da pustimo za sabo svet vsaj približno tak, kot ga poznamo danes. Zgledi vlečejo, tudi danes to še vedno velja.

Če bi morala trajnost povzeti v enem stavku, kaj bi rekla?

Trajnost ni nič novega. To je nekaj h čemur se samo ponovno vračamo. Našim dedkom in babicam ne bi bilo potrebno ničesar razlagati o varčni rabi energije, o popravljanju čevljev in predelavi oblačil, o lastnem vrtu in samooskrbi. Mi se tega pač ponovno učimo, dobro nam gre.